Mame samohranilke, moj poklon!

 

Vse mamice na družabnih omrežjih govorimo o materinstvu, njegovih čarih in spodrsljajih, včasih izpostavimo tudi partnerje, očke naših otrok, velikokrat pa pozabljamo, da so nekatere ženske v tem same. V starševstvu.

Starševstvo je zame nekaj najlepšega, kar se mi je v življenju zgodilo, z ljubeznijo in podporo, katero mi nudi partner, pa je vsakdan lahkotnejši in lepši.

Naši partnerji, očetje naših otrok so preprosto čudoviti. V modernem svetu ne skrbijo samo za preživetje in finančno stanje družine, a tudi pri gospodinjstvu in skrbi za otroka prevzamejo veliko vlogo. So močan čustveni steber in nam v težkih in stresnih situacijah, dajejo vedeti, da smo ljubljene, preskrbljene in nismo same.

Obdobje sreče in šibkih trenutkov

V začetnem obdobju otrokovega življenja, se starši ne srečujemo le z metuljčki v trebuhu in pozitivnimi občutki sreče in ljubezni. Pridejo še kako šibki momenti, ko se nam v utrujenosti in žalosti zdi, da smo se znašli v brezizhodni situaciji. Predvsem mamice, ki (praviloma) od jutra do večera same skrbimo za naše dojenčke. Včasih se ne počutimo dovolj močne, dovolj sposobne, dovolj dobre.
Včasih si mislimo, da ne bomo zmogle.

Zavedam se, da ni primerljivo govoriti o »biti mama« dojenčku ali biti mama dvoletniku, osnovnošolcu, najstniku. Vsakič znova se rodijo nove dimenzije ljubezni in skrbi, navdušenj in strahov.

Vsakič, ko je otrok starejši, se rodi nova mama.

Vsekakor verjamem v rek, ki ga potrdi prav vsak starš : »majhni otroci, majhne skrbi, večji otroci, večje skrbi«. Ker sem sama do zdaj izkusila le materinstvo z dojenčkom, pa bom danes govorila prav o tem obdobju, prvega leta življenja novopečene mamice in otroka.

V viharju čustev

Prvi meseci so polni psihičnega in fizičnega napora. So bipolaren vihar čustev in emocij, skozi katere se novorojena mama pogumno prebija iz dneva v dan. Ženska vstopi v novo vlogo, ki ji življenje popolnoma obrne na glavo. Za vedno.

Vse ji je novo, z veliko mero skrbi in ljubezni izpolnjuje svojo novo pridobljeno poslanstvo, ki je preplavljeno z občutki ljubezni, zadovoljstva in ponosa.

Mama se vsak dan nauči nekaj novega, spoznava svojega otroka in njegove potrebe, nanje skuša odgovoriti v popolnosti, tako, da bo pomirjen in zadovoljen.
Mama mu želi ustreči, prikrajšati vsako solzico in na njegov mali obrazek pričarati nasmeh in spokoj.

Otrok jo potrebuje v celoti. Ona je vir hrane, vir varnosti in vir ljubezni. Ona je v celoti tu, da skrbi zanj. Ona je otroku toplina, zavetje in Dom. Tudi on je njen Dom. Njeno vse.

Tisti trenutek, ko ženska rodi, je pripravljena, da otroku nudi vse. Ves svoj čas, trud in energijo. Sedaj sta ves njen čas in trud namenjena skrbi za njenega otroka.

Kljub temu, da je to obdobje lepo, ni preplavljeno z izključno pozitivnimi čustvi.
To je obdobje, ki je tudi naporno, stresno in izčrpljujoče.

Mama skrbi za otroka

Zdaj otrok dirigira njen življenjski tempo. Njeno izmenjevanje akcije in spanca.

Ponoči se zbuja na približno dve uri, da otroka nahrani. Ob vsakem hranjenju podira kupček. Tudi čez dan hrani svojega otroka na približno dve uri.

Ob bolečinah pri krčkih in zobkih se zbuja tudi na 15 minut. Poskrbi, da je ob vsakem lulanju in kakanju plenička sveža. Otroka ljubkuje in pestuje. Ga preoblači. Z otrokom se igra in ga vozi na sprehode.

Mama skrbi za dom

Ona v celoti skrbi za čist in varen dom. Ves dan kuha. Pripravi najmanj tri obroke na dan. Na hitro nahrani sebe in še otroka. Opere in posuši oblačila, posesa in pomije tla. Pomije posodo, lika in pospravlja.

Občudovanja vredni očki pri vsem naštetem pomagajo supermamicam. Vsem poklon in spoštovanje. Ko so doma ji olajšajo življenje in oni prevzamejo skrb za otročka ali pomagajo pri hišnih opravilih. Skuhajo obrok in pošljejo mamico na zaslužen počitek.

Mama je sama

Vsak dan se spomnim na to, da mnoge ženske vlogo starševstva v celoti prevzamejo same. Če sem čisto iskrena si ne predstavljam prvega leta sinovega življenja tako, da v njem ne bi bilo tudi njegovega očeta. Iz fizičnega in čustvenega vidika.

Zato še toliko bolj občudujem in cenim samske mamice. To so resnično borke.

Ali si lahko predstavljate, da vse našteto, v vsakodnevnem tempu dejansko opravlja mama sama?

In ni jih malo takšnih mamic. Veliko slovenskih mamic je prvem letu otrokovega življenja samih. Vsaka pomoč družine ali prijateljev je za njih sveta.

To so ženske, ki nimajo časa razmišljati o bedi, solzah ali žalosti, one so primorane za vse poskrbeti same. So odločene in prepričane, da jim bo uspelo. Vse za svojega otroka.
Žene jih ljubezen in skrb, pogum in vztrajnost.

Cilj je samo eden – poskrbeti za svojega otroka. Da mu nič ne bo manjkalo.
Ne le zgoraj omenjena vsakodnevna skrb za osnovne otrokove potrebe in sprotna gospodinjska opravila. Potrebno je kupiti higienične potrebščine in hrano. Potrebno je priti skozi mesec. Sama.

Finančna preobremenjenost je še ena izmed skrbi, s katerimi se mati samohranilka sooča.

Potem je tu čustven vidik. Ženska, ki je iz različnih razlogov ostala sama, je oseba potrebna ljubezni, naklonjenosti, sočutja in pomoči. Ko je ženska mama, pa se potrebe potencirajo. Zasluži si sprejemanja in ljubezni, ljudi, ki ji bodo priskočili na pomoč in jo razumeli.
Čustvena praznina in pomankanje sočutne skrbi, ki jo tudi sama potrebuje, je še nekaj na kar mnogokrat pozabljamo.

Premalo govorimo o dotični tematiki. Premalo se posvečamo reševanju stisk samohranilskih mamic. Lahko pomagamo!

Če tudi ti poznaš mamico, kateri bi lahko na kakršenkoli način priskočila na pomoč, ne obotavljaj se. Potrebuje te in hvaležna ti bo. Majhna poteza je lahko ogromna odrešitev.

Iz svojega občudovanja do teh borbenih žensk, sem pred kratkim v sklopu lastne raziskave opravila pogovor z njimi. Zanimalo me je, kako se spopadajo z novopečeno vlogo starša, kjer so same mama in oče. Za konec z vami delim delčke njihovih izjav, katere si želim, da vsem mamicam vlijejo dodatno moč in upanje, predvsem pa zavedanje, da v podobnih situacijah NISTE SAME.

„Nimam pojma, kako sem izpeljala prve mesece hčerinega življenja. Bila sem utrujena, osamljena in razočarana. Razočarana, da v to obdobje vstopam takšna in sama. Bilo me je strah.“

„Mene je bilo predvsem sram, ko so me ljudje spraševali: Kje pa je tvoj partner? Ni najbolj lahkotno priznati, da si z otrokom sama, da se boriš iz dneva v dan.“

„Ljudje si ne predstavljajo, kako naporno je za otroka skrbeti sama. Predvsem za dojenčka, ki vzame toliko časa in energije. Vseeno nekako izpelješ za voljo otroka, pride prav tudi vsaka pomoč sočloveka.“

„Zaradi svojega stanja sem padla v poporodno depresijo in vsak dan me je spremljal občutek, da nisem dovolj dobra mama. Jokala sem in jokala, vendar sem se s pomočjo res dobrih prijateljev in družine nekako pobrala.“

„Kljub temu, da že v času nosečnosti nisem hotela jamrati in se smiliti sami sebi, so me v prvem letu strli občutki strahu, žalosti in negotovosti. Na trenutke se mi je zdelo, da ne bom uspela. Pa sem, vsakič sem vstala in se pobrala za naju oba z otrokom.“

„Otrok mi je spremenil življenje, mi dal voljo in smisel življenja. Bila sem odločena, da nama bo skupaj uspelo, ne glede na življenjsko situacijo.“

Draga mamica,

če za trenutek pomisliš, da se ne da, DA SE. Ni lahko biti sama v vsem, kar te z dojenčkom čaka, a verjemi v to, da si dovolj močna in sposobna! Si ljubezen in si vzor. Si najboljše, kar otroku lahko daš. Si borka in si mama.

POGUMNO!