Vse najboljše, fantek moj!

Pred enim letom se je rodil Maks. Rodila se je mama. Rodil se je očka. Rodila se je nova družina. Postala sem nova jaz.

Z besedami je težko opisati, kaj čutim do tega fantka. Do tako mojega fantka. 

In tudi prav je tako.

Pridejo trenutki, ko me stisne pri srcu, ker se čas res prehitro odvija in on je vsak dan večji, starejši, bolj igriv, bolj trmast, bolj radoveden, bolj odziven, bolj nadobuden, …

a vendarle vse bolj MOJ.

Ta vez, ki se tke med nama, me vsakodnevno inspirira, da še bolj osmišljam srečo in poslanstvo mojega življenja.

Od nekdaj sem bila vesela in nasmejana oseba, ki je srečo in iskrice širila med ljudi, vendar sem, ko sem spoznala novo obliko ljubezni, torej z Maksovim rojstvom, obogatila svoje dimenzije sreče in ljubezni.

Našla sem nov smisel, novo upanje, razvila nove želje, prioritete, vrednote in si zastavila nove cilje.

Redefiniral se je najin odnos s partnerjem, skozi veliko padcev v minulem letu, sva z novo vlogo zrelejše odreagirala na težke situacije in v njih našla povod za vedno nove vzpone.

Otrok te resnično z vsakim dnem nauči nekaj novega. V letu dni je moje življenje obrnil glavo, zato si lahko mislim, kaj vse še prihaja. Prihaja razburljivo in pisano leto, ko gre še nedavno rojeni dojenček v vrtec, mami v službo in na faks. 
V tem letu si bom še bolj želela, da se čas ustavi in vsak skupno preživeti trenutek bo neprecenljiv. 

Ko sem postala njegova mama, sem dojela, da je osebna rast še pomembnejša, kot se je zdela prej.

Kako zelo pomembno je, kdo sem jaz in kdo sva midva s partnerjem, zato, ker to kreira to, kdo bo on. In to je in mora biti cilj vsakega starša – vsak dan biti boljša verzija sebe, boriti se zase, da se boš v vsakem trenutku lahko boril zanj ali zanje – za svoje otroke.

Vse najboljše, ljubezen moja. Ko to pišem, sploh ne morem verjeti, da voščim tebi. Mojemu sinu.
Mojemu dojenčku, ki postaja malček.

Hvala, ker si mi že zdaj dal vedeti, da sem zate sveta in tako pomembna, da me ljubiš in občuduješ.

Hvala, da si, Maks moj.