Adijo neomejeno vozičkanje, pozdravljene nove dogodivščine!

Razmišljam o tem, kako posebno in neprecenljivo je to mama vozičkanje. 

Nekaj najbolj samoumevnega je, da kot mamica v prvem letu otrokovega življenja preživiš takole – z vozičkanjem. Danes sem se sprehajala čez »moj« prelepi Tivoli in prevzeli so me čudni občutki. Bila sem tako razžaloščena in hvaležna ob enem. Žalostna zato, ker gredo ti »neomejeni« trenutki večurnega vozičkanja z mojo ljubeznijo h koncu. Ne le zato, ker je vse večji in bo voziček kmalu le še kot alternativa, ko se mu ne bo ljubilo hodit, temveč predvsem zato, ker se bova kmalu »ločila«

Prav kmalu bo štiriindvajset urno skupno preživeti čas le še spomin. Moj fantek bo šel v vrtec, jaz pa v čas pred nosečnostjo oziroma rojstvom. Priznam, da se novega tempa življenja zelo veselim, saj bom spet študentka ter na polno zaposlena ženska, ki bo v polni meri prebujala svoje strasti in izpolnjevala svoje potenciale.

Vseeno me pa stisne pri srcu. Svojega fantka bom videla šele v poznih popoldanskih urah. Dobil bo nove skrbnike, prve prijatelje, tudi njegovo življenje se bo zelo spremenilo!

In zato sem hvaležna. Vsak dan se zahvalim za življenje, ki mi je bilo z njegovim rojstvom dano. Hvaležna za čisto vsak skupni trenutek v preteklem letu. Hvaležna za vsako njegovo solzico, dotik, nasmeh, pa tudi sedem mesecev neprespanih noči.

Najini celodnevni sprehodi od 4. dneva njegovega življenja pa vse do danes pišejo nepozabno zgodbo. Prehodila sva dolge, dolge razdalje, na katerih sva spoznala zanimive in čudovite ljudi, se družila s svojimi najboljšimi prijatelji, popila stotine kavic, po poti so se mi utrnile ideje za nove cilje in projekte, velikokrat sem se pa v viharju čustev in utrujenosti sesula in na sprehodih samo jokala.

Vedno pravim, da je življenje z dojenčkom lepo, a naporno. Seveda prevaga to, da je lepo, a težkih in stresnih trenutkov nikakor ne zanikam. Prav je, da se pogovarjamo o njih in izpostavljamo tudi težje plati materinstva.

Nekateri pravijo, da me z novim tempom čakajo tudi novi napori. Si lahko mislim, kako pestro bo ves dan pridno ustvarjati, se učiti in delati, zdaj, ko imam še svojo glavno skrb – družino. Ni me strah, v pričakovanju naslednje prelomnice v našem življenju, pa se bom prepustila zadnjim mesecem najinega skoraj da neomejenega druženja.

Hvaležna za vso ljubezen in lekcije, ki mi jih je v prvem letu Maks podal, vam polagam na srce, drage (bodoče) mamice:

Uživajte in ozavestite vsak skupni trenutek, ki ga preživite skupaj z dojenčkom oziroma s celotno družino. Vsak dan je edinstven, poseben in neponovljiv.

Tako, kakor vas je otroček pogledal ali presenetil danes, se ne bo zgodilo jutri. Jutri vas čakajo že nove dimenzije radosti, napredkov in pripetljajev, ki vas ne bodo pustile ravnodušne. 

Objem,

Vanessa