Kje je moj dojenček?

 

Čas gre prehitro naokoli. Pogrešam svojega malega, nebogljenega dojenčka, ki je ranljivo ležal na hrbtu in začudeno gledal naokrog. 

Ob enem pa sem iz dneva v dan presunjena in navdihnjena nad tvojimi novimi potezami, gledam te kako napreduješ in si vedno bolj radoveden. Saj si še vedno odvisen od naju z očijem, a vsak dan manj. In vedno manj boš. Ob misli na to me večkrat strese. 

Težko opišem, zakaj mi je tako hudo, hkrati pa sem tako srečna in ponosna. Ko spiš ali pa ko si nekje, jaz pa sem sama, razmišljam o tebi in te noro pogrešam. Ko si tečen in jokav včasih obupano jokam zraven in si želim, da bi bila za nekaj trenutkov sama in v miru.

Spet, ko se zavem teh misli, se obtožujem in planem v hlipajoč jok. Nikoli nisem bila tako bipolarna kot zdaj, ko sem mama. Vihrajoč vlak čustev in občutij šviga na vse strani in počutim se kot da bom eksplodirala. Rabim počitek in spanec, še bolj pa rabim tebe. Veš, jaz sem vsak dan bolj odvisna od tebe, čeprav si ti vsak dan bolj samostojen.

Jaz sem odvisna od tvojih pogledov, nasmeškov, krikov in dotikov. Vsak dan te imam raje in zaradi tebe sem močna in trpežna, a tudi občutljiva in krhka. Skrbi me zate, upam, da naredim dovolj dobro, da si zadovoljen in vesel otrok. Skupaj bova gradila mostove, ko se bodo rušili, pa bom dovolj močna za oba, ker to zmorem.

Čas gre prehitro naokoli. Kmalu boš zakorakal, jaz pa bom tekla za tabo… Uživajva v trenutku in zdaj.

Rada te imam, Tvoja mama