"Družina je ena sama"

Od malih nog nas učijo, še huje, vbijajo nam v glavo, da je družina nekaj najpomembnejšega kar kot posamezniki »imamo«, da je ključni in primarni del naše socializacije, kar je sicer res, najhujše pa, da nas skušajo tako starši, sorodniki kot družba prepričati, da je naša dolžnost znotraj družine vse prenašat, vedno popuščat ter odpuščat, ker je »družina ena sama«. Ja, to so vrline, a ne za vsako ceno!

Tokrat bi rada spregovorila o družini in medsebojnih odnosih znotraj nje. Predvsem o odnosu starš-otrok, otrok-starš. Pravzaprav o svojem pogledu na pomen družine in opazki povzdigovanja in poveličevanja le te. Kot vedno se bom podala na oba pola, tako staršev kot otrok in bom skušala biti nediskriminatorna.

Na tisoče je definicij družine kot družbene oziroma socialne institucije, v čisto sociološkem smislu pa je družina življenjska skupnost in hkrati družbena institucija, ki je vsaj dvogeneracijska in jo konstituira obstoj starševskega razmerja kot socialnega razmerja. (Rener v Švab 2001: 45) 

Ne bom se šla strokovnih in znanstvenih analiz teorij o tem kaj naj bi družina bila, saj to ni namen mojega zapisa, a bi si rada z vami odgovorila na nekaj vprašanj, ki se tičejo vsakega izmed nas in s katerimi se v vsakdanjih situacijah mnogi pogosto srečujemo.
Dovolj imam tega, da smo zaradi družbenega prepričanja o tem, kaj je prav in kaj ne, kako bi po nekih kvazi merilih morali živeti in ravnati, neprestano omejeni in degradirani, da si vse več ljudi ne upa izražat svojega lastnega mišljenja in prepričanja, da je vse manj ljudi v stiku s samim sabo.

Ja, je res, družina je za res ena sama, če govorimo o družini v krvnem smislu, moje mnenje pa je že dolgo, da si od nekega trenutka dalje vsak individuum družino izbira sam. Če jo seveda dojema v širšem smislu.

Edina stvar, ki si je v življenju ne izbiramo sami, je prav krvna družina, torej okolje in ljudje h katerim smo vrojeni, h katerim brez kakršnega koli privolila pripadamo. Čestitke vsakemu staršu ali staršema, ki se za pogumno vlogo starševstva odločita, saj je to velik življenjski podvig, a nadaljnje spoštovanje in ljubezen si morata tudi človeka, ki sta nas, ne samo rodila, a tudi VZGOJILA, prav tako zaslužiti, kajne?

Zakaj je po mnenjih nekih ljudi s krvno družino potrebno imeti tako drastično drugačna merila in kriterije, jo ne glede na vse kovati v oblake in narediti vse, da bodo drugi srečni, s tem ko se posameznik znotraj nje ne malokrat izgublja in nima skoraj nikakršne možnosti izbire, v kolikor želi biti to kar je,  ne pa odsev svoj staršev?
In kdo pravi, da si vsak starš zasluži naziv starš tudi v empatičnem smislu …?

Kakšne pol leta nazaj sem zaradi potrebe ali bolj interesa za tematiko seminarja na faksu raziskovala antropološko gradivo o starševstvu, medsebojnih odnosih, posamezniku kot kulturnemu bitju, predvsem se zanimam za antropologijo emocij in potekih socializacije v povezavi s čustvi. V sicer poljudni knjigi 'Ljubeznoslovje' hrvaškega sociologa Bruna Šimleše, sem zasledila tako pomembne teorije, ki so me potegnile v še globlje raziskovanje dotične tematike. Predvsem za to, ker so vsa moja dotedanja razmišljanja in osmišljanja starševstva in odnosov bila tako izčrpno zapisana, torej utemeljena na nekaj listih papirja.

Moja spoznanja s pomočjo njegovih misli lahko sedaj ubesedim:
Večina staršev v času, ko se odloči (ali pa ne) za otroka, ni v zdravih in zrelih odnosih niti s samim seboj, niti s partnerjem. V svojih raziskovanjih me je zanimalo, kako odnos med partnerjema in njuno individualno življenje, mišljenje in želje vplivajo na razvoj in življenje njunega otroka, torej posameznika. Opažam, da vse več ljudi svoje starše krivi za nekaj, česar jim v določenem obdobju življenja niso mogli dati in da vse več posameznikov ni pripravljenih sprejeti odgovornosti za svoje življenje in so nagnjeni k izmišljanju vsakršnih nesmiselnih izgovorov.

Ker veste, da večino mojega  bloga pišem vsaj malce iz sebe, se tudi tokrat niste zmotili, veliko zapisanega in ugotovljenega izhaja tudi iz mojih izkušenj, a o tem kasneje.

Bruno Šimleša je v knjigi zapisal, da bi oba partnerja oziroma partnerici, morali pred spočetjem otroka opraviti starševski test, v katerim bi se upoštevali trije kriteriji :

                                 1) Zdrav in zrel čustveno-mentalno-fizični odnos partnerja št. 1 do sebe
                                 2) Zdrav in zrel čustveno-mentalno-fizični odnos partnerja št. 2 do sebe
                                 3) Zdrav in zrel čustveno-mentalno-fizični odnos partnerja DO partnerja – medsebojno

Ja, vem, to je zelo iluzorično in utopično, da bi vsak izmed nas upošteval, ker je življenje pač nepredvidljivo in živimo v času in prostoru, kakor živimo. Vseeno pa bi se zelo nagibam k Šimlešovem napotku, saj bi po le delnem upoštevanju njegove teorije, manj ljudi bilo depresivnih in nesrečnih, več skupaj obstoječih in zadovoljnih družin, skratka – bilo bi veliko bolje, tako za starše, kot za njihove otroke! Razpad družin v današnjem času je namreč abnormalen. Problematičen ni tako le razpad, kot so odnosi znotraj teh družin in življenje vsakega posameznika po tem.

Hočem reči, ni idealnih staršev in ni idealnih otrok, vendar kljub temu, da nam starši ne zmorejo prenesti nekega občutka, še ne pomeni, da ga SAMI ne moremo razviti! To je od nekega trenutka (zavedanja) dalje naša naloga!

Rada bi vas približala spoznanju, ukvarjanju s tem v kolikšni meri smo ljudje zares zavestni tega, česar nismo uspeli dobiti od svojih staršev oziroma skrbnikov (seveda niso vedno krvni starši naši skrbniki in vzgojitelji, še dobro …) in a smo pripravljeni to sprejeti, se sprijazniti in v zavedanju s tem svojemu življenju z močjo, s prizadevanjem in pogumom nameniti pozornost, tako, da neznane ali nepopolne temelje sami zgradimo?
Se zavedamo, da nam starši pravzaprav dajo povod, da sami sebi postanemo idealen roditelj? Hvala Šimleša, za to razmišljanje!

Naj omenim še svojo zgodbo in vam pojasnim od kje mi toliko zanimanja in inspiracije za ukvarjanje z dotično tematiko 
 

Moja dva nista bila idealna roditelja. V določenih obdobjih njunega in mojega življenja mi nista dala ali bolje, nista zmogla dati, kar bi jaz takrat kot njun otrok potrebovala, sem pa zato danes, to kar sem. Večkrat slišim, da sem posebna in odpuščajoča punca, ker jima za NIČ od storjenega ali ne-storjenega ne zamerim in ne očitam. Nista bila vedno tam, ko sem ju potrebovala, so pa zato bili ob meni drugi, zato pomembnejši členi, ki so poskrbeli, da sem se razvila v samostojno, srčno in iznajdljivo osebo.

Največja zahvala gre absolutno sami sebi, saj brez še danes trajajočega samo-odnosa in borb s sabo seboj, ne bi tako odprto in umno pisala tega bloga. Ne bi bila, kjer sem in ne bi bila tako razmišljujoče zainteresirana za dogajanje v svetu, katerega del sem. 

Morda se zdi kontradiktorno, da v začetku zapisa pišem, da je največja neumnost, da kot dolžnost vidimo znotraj družine vse prenašat, vedno popuščat ter odpuščat, ker je »družina ena sama«. Ob enem pa sem pristaš odpuščanja in oproščanja. 
Ja, kadar si ti ljudje to zaslužijo, ko nam ne želijo slabega, so vredni spoštovanja in niso bili najboljši starši le zato, ker takrat niso zmogli.

Večkrat moramo prečesati prednosti in slabosti v naših odnosih, tako lahko ugotovimo, da smo od kje prejeli veliko več dobrega kot slabega.

Moja starša sta vseeno poskrbela, da mi osnova za razvoj v zdravega in zrelega človeka ni bila odvzeta, naučila sta me ljubiti, sočustvovati, spoštovati in biti zvesta sami sebi. Tudi skrbnosti jima ni manjkalo, čeprav je tudi ta včasih pešala. Vseeno ju imam rada in si zaslužita naziv dober starš. In ker sem potrpežljiva in hvaležna punca in sem od nekje imela to črpati. Zato jima vsa hvala in spoštovanje

A ker človeška pokvarjenost, egoizem in zloba tudi ne poznata meja, si pač vsak starš, samo zato ker je BIOLOŠKO STARŠ, NE ZASLUŽI tega naziva. To pa sedaj govorim iz zgodb mojih prijateljev, znancev in zanimanja za življenjske zgodbe veliko drugih ljudi. To kot bodoča antropologinja zelo srčno in rada počnem. Preučujem življenja in na podlagi njihove lastne realnosti osmišljam ter doživljam naš svet.

Vsi na žalost vemo, kaj določeni ljudje počnejo s svojimi otroki. Vse bolj smo priča tragičnim in nečloveškim ravnanjem, totalno neprimernim okoljem in ljudem, v katerih nedolžna bitja odraščajo. A ne gre samo za te odmevne in dramatične zgodbe, a za na pogled zelo nedolžne zgodbe, ki pa na kasneje odraslih ljudeh puščajo gromozanske, boleče posledice.

Sama poznam ogromno takih zgodb in ponosna sem na žrtve psihičnega nasilja svojih staršev, ki so se distancirale in si kljub »družinski usodi« ustvarile uspešno ter neodvisno življenje, kjer jim človeška sebičnost, nerazumevanje in nesprejemanje, niso prišli do živega! Tukaj sta dve poti – ali individuum propade ali iz minulih izkušenj potegne najboljše in s še večjo žlico zajame svoje, neodvisno bodoče življenje!

Ne, ni ti treba za voljo družine zadrževati svojih občutkov, biti nem, podrejen, šibek, neviden, apatičen. Vso pravico imaš biti svoj, vztrajen, samozavesten, pogumen, odločen in ljubezni poln! V kolikor nisi imel najlepšega otroštva in mladosti ali so starši s teboj grdo in neprištevno ravnali, ker si te pač ne zaslužijo, to ni tvoja usoda in to ni vse, kar lahko iz življenja potegneš!

Si posameznik, ki sicer imaš vzorce iz svoje družine, a od nekega trenutka dalje si ustvarjaš SVOJE! Sam si lahko izbiraš svoje družine kot so prijatelji, sodelavci, partnerji, hišni ljubljenčki itd. Ker družina ni ena sama! Ne rabiš sledit vrednotam in prioritetam svojih staršev, ker si dovolj zrel, da si postaviš svoje! Si sam svoj človek in dosežeš lahko vse za kar te je družina prikrajšala ali omejevala. Ker nisi njen privesek in v kolikor te ne ceni, ne ljubi in ne spoštuje, tudi tvoja dolžnost ni, da bi ji s tem postregel! Komu na čast?

ČAS JE ZATE! UPAJ SI, VERJAMI VASE in STOPI NAPREJ! Ker je življenje kljub temu, da nam nekaterim ni bilo postlano z rožicami in »vse dano«, čudovito in razburljivo! In lahko najdeš svojo pozitivo, svojo srečo, zadovoljstvo in predvse, bitja, ki te bodo podpirala, spoštovala, razumela, sprejemala, ljubila.

NAJDI in USTVARI SI SVOJE DRUŽINE in JIM DAJ VSE tisto, česar ti nisi bil deležen! 

In postoma, prosim … nehaj krivit svoje socializacije, svojih skrbnikov ali staršev za tvoje trenutno stanje! Ker, če si zdrav, imaš roke, noge, svoje srce, svojo glavo,… VSE LAHKO! Lahko si drugačen od njih in lahko si ustvariš boljše, srčnejše in mirnejše življenje. Imamo vsi svoje travme, na nas je pa kako se z njimi spopadamo. Mišljenje je več kot si mislimo. Osamosvoji se, distanciraj se in POSKRBI ZASE! Kdo bo, če ne TI?

In vsi tisti, ki imate starša ali starše (skrbnike), ki bi za vas marsikaj naredili, ki so vas obdali in napolnili z ljubeznijo, vam stojijo ob strani, se resnično brigajo za vas, jim je iskreno mar, kako se počutite in vam priskočijo na pomoč ... morda niso vedno takšni, kot bi si želeli, da so, vam gredo včasih na živce in jih ne  na trenutke ne želite v bližini, se vam zdi, da vas ne razumejo, a vam kljub vsemu ne škodijo, niso zlobni in vam nikoli niso želeli slabo, prosim, spoštujte jih.

Vsak dan jim povejte, da jih imate radi in da STE HVALEŽNI, ker so PRAV ONI VAŠI STARŠI. Naj vam NE BODO SAMOUMEVNI, ker NISO! Ker so dragulji, posebni, unikatni, NEPRECENLJIVI. Ne očitajte jim malenkosti, dogodkov in stanj, kjer se pač niso izkazali, a raje začnite šteti vse tiste, kjer so se!

Vsak je v biološkem smislu lahko starš, biti brezpogojni človek in vzgojitelj svojemu potomcu, pa je prava umetnost!

Poklon dobrim ter srčnim staršem!   

 

 

LITERATURA:

Šimleša, B.

2012 Ljubeznoslovje. Ljubljana: Mladinska knjiga

Švab, A.

2001 Družina: od modernosti k postmodernosti. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče