Izgovori in brezbrižnost - edini oviri na poti k pomoči sočloveku

K temu zapisu so me delno pripeljali občutki jeze in razočaranja ob branju nekaterih slovenskih komentarjev v zvezi z dobrodelno akcijo za pomoč samohranilski mamici, kot tudi iskrena želja po pomoči sočloveku in raziskovanje učinkovite poti k bolj pravičnemu svetu, ki temelji na ekonomiji delitve.

»DELITEV JE REŠITEV« je zapisal Rok Kralj, v svoji monografiji Ekonomija delitve (2018), ki si jo takoj po prebranem zapisu pojdite izposoditi, tole je vsekakor nujno branje. Branje, ki mi je tako prevzelo in pretreslo, namreč sovpada z mojimi lastnimi mislimi in idejami o mirnejšem ter bolj sočutnem svetu, avtor pa na podlagi že 70. let »starih« zapovedi iz Splošne deklaracije človekovih pravic, ponudi dejanske, praktične rešitve za boljši svet. Rešitev je v praktičnem upoštevanju že določenega 25. člena iz deklaracije, ki temelji na zadovoljevanja osnovnih človekovih potreb, ta pa je temelj družbene blaginje za vsakega slehernega Zemljana.

Ravno sem v snovanju sočutnega projekta, kjer je srčen namen komurkoli v stiski pomagati z medsebojnim sodelovanjem in delitvijo dobrin. Ko nekdo potrebuje pomoč zame ni vprašanje ali se bom priključila v iskanju sredstev za pomoč sočloveku, ni vprašanje ali bom nudila svojo oporo.

Ne glede na to, kolikšne so moje zmožnosti, mi na kraj pameti ne pade preračunavati, analizirait in preizpraševati stopnjo »nujnosti« situacije in okoliščin, v katerih se ogroženi nahaja. Ko je nekdo v težki življenjski situaciji in so ljudje v kakršnemkoli pomanjkanju, je moja dolžnost pomagati. In ne samo moja, tudi tvoja! To je osnova.

Ja, prav ste prebrali. Mi ljudje smo vsi enost človeštva in moramo pomagati, ne le zato, ker je sočutje osnovna človekova vrednota, četudi notranja težnja v nas ni tako intenzivno razvita, pa nam to veli 25. člen iz Splošne deklaracije človekovih pravic, ob katere razglasitvi je Mohammed Sofiane Mesbahi zapisal:

»Po tako številnih letih politične neaktivnosti lahko revščino v svetu obilja izkorenini samo množični izraz volje do dobrega navadnih ljudi na množičnih in nenehnih protestih v vseh državah sveta. Pojdimo torej po poti najmanjšega odpora in skupaj razglasimo že dolgo dogovorjene človekove pravice iz 25. člena Splošne deklaracije človekovih pravic – do primerne hrane, stanovanja, zdravstvenega varstva in socialne varnosti za vse ljudi – z vedenjem, da je najzanesljivejši način, kako prisiliti naše vlade k redistribuciji virov in prestrukturiranju globalne ekonomije«.

                         Mohammed Mesbahi: Razglasitev 25. člena: ljudska strategija za preoblikovanje sveta

Kaj je enost človeštva?

Enost človeštva torej najprej pomeni prepoznavanje človeštva kot soodvisne in povezane skupnosti, ki ima skupne cilje. Ključni cilji človeštva so blaginja vseh ljudi, zdravo planetarno okolje in mir; te cilje smo zapisali v številnih mednarodnih dokumentih in pogodbah (npr. v Splošni deklaraciji človekovih pravic, Pariškem sporazumu o podnebnih spremembah itd.). Ti cilji so torej tisto, na čemer moramo graditi prihodnost človeštva (Kralj 2018: 15).

Enost človeštva je potrebno razumeti in jo živeti.

»Ona samo jamra, kot da jaz nisem sama z dvema otrokoma«


Pred kratkim so se ljudje v enem mestu v Sloveniji spravili skupaj, da pomagajo mamici v stiski. Zgodba je prišla v javnost, preplavila je tudi družabna omrežja. Sama mamica se je javno izpostavila in razkrila svojo življenjsko stisko in materialno ogroženost. 

In začele so se žaljivke, pritožbe (predvsem mamic, ki jo kot pravijo "osebno poznajo") da »ni edina v stiski«, da tudi drugi ljudje živijo z isto sredstvi kot ona in se ne pritožujejo in jamrajo. Strese me po celem telesu, ko berem takšen sovražni govor in neka osebna nestrinjanja ko pride do želje po pomoči sočloveku.

Kako si kdorkoli od nas drzne ocenjevati ali nekdo potrebuje pomoč ali ne. Še huje – kako si lahko nekdo, ki sploh NIMA ŽELJE POMAGATI, DELITI, drzne ocenjevati? Kdo smo? Kdo si ti, da boš blatil namenjeno dobrodelno akcijo? Ti, ki sediš doma in preko družbenih omrežjih izražaš svoje mnenje, ko pride do solidarnosti?

Poslušajte, naša dolžnost je POMAGATI. Namreč:

»Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbno in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.«

                   25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic

Torej vsakdo, ki nima zagotovljenih osnovnih pravic, je potreben naše pomoči. Zasluži si našo in tvojo pomoč. In dolžni smo ljudem okrog nas pomagati. Saj vsi vemo, da naj bi ta skrb bila v domeni države, ker pa ta ne pokriva blaginje za vsakogar, moramo stopiti skupaj.

V kolikor nismo prepričani, komu in koliko potujejo zbrana sredstva, zadevo vzamemo v svoje roke. Vedno in čisto vedno lahko pomagamo! 

Prikrajšani za še bolj prikrajšane

Ja, vem, da se včasih zdi brezupno, ko se pomagati spravimo ravno tisti, ki tudi sami ne živimo v izobilju, hudo nam je, ker sredstev ne darujejo najbogatejši, ki bi velikokrat lahko prekinili životarjenje in izboljšali življenjsko raven mnogih. Tudi mene to boli.

V okviru dobrodelnih organizacij se zbirajo sredstva, ki jih prispevajo pogosto že prikrajšani ljudje za še bolj prikrajšanje ljudi. Tako pomagamo reševati vsaj delček tistega, kar naše vlade uničujejo v imenu tržnih sil. Najbolj perverzno pa je, da so dobrodelni tudi najbogatejši ljudje na planetu, ki s tem poskušajo pokazati svoj »lepi obraz« v javnosti, čeprav v svojih podjetjih ali z njimi pogosto do kraja izčrpajo in iztrošijo svoje zaposlene, celotne skupnosti ali okolje (Kralj: 63).

Vse to je res in na nek način mi, sleherni državljani tistim zgoraj dajemo potuho. Ampak to ni razlog, da dvignemo roke, da se umaknemo, ko kdorkoli nima zagotovljenih osnovnih življenjskih potrebščin omenjenih zgoraj.

Izgovori in brezbrižnost – edini oviri!

Danes se ne moremo več izgovarjati na pomanjkanje dobrin in tehnologij, na pomanjkanje znanja in ustreznih informacij. Edina »ovira« za uresničitev pravic iz 25. člena je zato naša kolektivna brezbrižnost in ignoranca, ki ji sledi politična »tišina« in nedejavnost. Ne moremo vsega bremena prepustiti pogosto nečloveškim naporom številnih dobrodelnih organizacij, ki kljub svojemu obsegu le s »kapljami zalivajo izsušena tla« skrajne revščine in človeškega trpljenja (Kralj 2018: 37).

Človeštvo je polno izgovorov. Mnogi se ne zavedajo, da se prav kdorkoli izmed nas lahko znajde v situaciji, ko bo pomoč sočloveka še kako potreboval. Nekdo bo trenutno stisko izrazil dvema bližnjima osebama, tretji bo zgodbo podelil javno. Verjemite, da stisko ni tako lahko deliti pred celo državo, najverjetneje moraš biti res v krizni situaciji. Tako da prihranite zmerljivke v stilu "joče pred celo Slovenijo, misli, da je edini v pomanjkanju ...". Ne, ni. In prav to je zastrašujoče. 

Dejstvo je, da mnogo ljudi trpi in mnogi živijo v za človeka popolnoma neprimernih okoljih, ki pešajo njihovo ter zdravje celotne družine. Niso sami. Tudi ti, ki to bereš, si se nekoč morda znašel v podobni situaciji, morda nekdo, ki ga poznaš preživlja težke trenutke. Zato – NE OBSOJAJ.

Ali pomagaj ali pa se umakni. Tako kot si to počel do sedaj. Ljudje so že tako v velikih psihičnih ter čustvenih stiskah, mislim da ne potrebujejo destruktivnih mnenj sebičnežev in negativcev. 

Četudi se skrivamo za še tako visokimi zidovi in še tako birokratskimi »zaščitnimi ukrepi«, nam revščina drugih ves čas krade spanec in ogroža naš (potrošniško sprevrženi) način življenja. Begunci, terorizem, vojaški konflikti, globalno segrevanje podnebja in onesnaževanje okolja v veliki meri izvirajo iz skrajne revščine. Jezimo se na posledice, o vzrokih pa nočemo vedeti ničesar (Kralj: 37).

Ločevanje je največje zlo današnjega časa. Ločevanje pomeni, da druge ljudi (iz)ločimo zaradi njihove drugačnosti (rase, vere, prepričanja, državljanstva, SOCIALNEGA STANJA …) in jim ne priznamo temeljnih človekovih pravic, svobode ter dostojanstva, ki jih terjamo zase. Ločevanje pomeni, da drugim odrekamo najosnovnejše dobrine, ki se nam zdijo samoumevne. Ločevanje je drugo ime za sebičnost in pohlep; za komercializacijo in brezobzirno konkurenčnost. Ločevanje je pot uničenja (Kralj: 25-26).

Dajmo se trudit za srčne, sočutne in zrele medosebne odnose. Samo to so pravilni odnos, ki vodijo v boljši svet. Pravilni človeški odnosi so tisti, ki izhajajo iz razumevanja enosti človeštva. Kajti če zares sprejmemo, da smo v osnovi vsi pripadniki ene velike človeške družine, potem bi morali v resnici »drug z drugim ravnati kakor bratje«, kot izhaja iz 1. člena Splošne deklaracije človekovih pravic:

»Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni so z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor bratje«.

Ključ je v :

1. SODELOVANJU, POVEZOVANJU
2. MEDSEBOJNI DELITVI DOBRIN

Začni danes. Vsak korak šteje. 



Viri:

- Kralj, R. 

2018 Ekonomija delitve: Uresničitev 25. člena v 21. stoletju. Kamnik: samozaložba. 

- Varuh človekovih pravic. 'Splošna deklaracija človekovih pravic.' <http://www.varuh-rs.si/pravni-okvir-in-pristojnosti/mednarodni-pravni-akti-s-podrocja-clovekovih-pravic/organizacija-zdruzenih-narodov/splosna-deklaracija-clovekovih-pravic/ > 1. 7. 2019.

-
 Mesbahi, S. M. 'Heralding Article 25: A people's strategy for world transformation.' Share The World's Resources, 30. 7. 2015. <https://www.sharing.org/information-centre/reports/heralding-article-25-peoples-strategy-world-transformation >