Ženski, kateri dolgujem VSE in NIČ.

Velikokrat sem se spraševala, zakaj določenih ljudi ni, čeprav jim pripada mesto v mojem življenju. Včasih sem odgovore le stežka našla, potem pa sem na eni točki spoznala, da je čisto v redu, tako kot je. Praznine v našem srcu pustijo pečat, smo pripravljeni odpreti srce drugim ljudem?

Sreča… Sreča je stvar izbire. Vsak kdo lahko najde svojo Srečo in za res je v majhnih stvareh.
Jaz sem zmeraj želela biti samo ljubljena. Večkrat sem v življenju čutila, da mi manjka samo delček, da bi bile stvari bolj na mestu. Ljubezen me osrečuje in je smisel mojega življenja. Brez nje pravzaprav nimam ničesar.

»Samo kaj, ko določenih ljudi ni, čeprav jim pripada mesto v mojem življenju?«

Velikokrat sem se v svojem otroštvu in v mladosti o tem spraševala, včasih sem odgovore le stežka našla, potem pa sem se na eni točki spoznala, da je čisto v redu, tako kot je. Da s tem, ko določenih ljudi ni, odpiram poti in dajem možnosti drugim, ki so tam za to, ker morajo biti. Vem, da nisem edina, ki se je tekom življenja soočila s prazninami v svojem srcu. Življenje me je napotilo k ljudem, ki so me naznanili še s težjimi in trajnejšimi prazninami, katere mnogi morda nikoli ne bodo zapolnili. Večina se nas sprašuje o podobnih rečeh. Kako in zakaj meni? Zakaj meni, ki dajem vse od sebe in se trudim ter vlagam v odnose? Zakaj določene osebe ni, ko pa jo potrebujem in dajem vse od sebe, da bi ji bilo dobro? Ko si samo želim, da bi obstala kot del mojega življenja? A odgovori so kompleksnejši kot se v tistih trenutkih zdi in predvsem kot otrok si je takšne situacije težko razlagati.

Nikoli nisem bila otožen ali nezadovoljen tip človeka, saj sem se večinoma zadovoljila z malimi stvarmi, ki so v mojem svetu pomenile najvišje dobro. Kar želim povedati je to, da nikoli kaj preveč ne jamram, da bi mi v življenju manjkalo, pa čeprav imam velike želje in visoke cilje, za katere se nenehno borim in h katerim jasno strmim. Tudi ni res, da sem zadovoljna s čisto vsem, saj sem temperamentna in energična oseba, ki s svojo trmo nemalokrat obrne svoj pa še kakšen svet na glavo, da bi bila uresničena. Vseeno pa, če obrnem liste svoje življenjske knjige nazaj, sem v preteklosti bila večkrat potrta ter nejevoljna, ker nisem razumela dogajanja okrog sebe. Od nekdaj sem oseba čustev in občutkov, ki so jedro mojega vsakdana in v skladu z njimi vsak korak in dogodek neprestano analiziram.

V nekem trenutku svojega življenja sem se odločila prekiniti z dolgoletno tradicijo svojih prednikov, kjer je poleg ogromno lepega in poučnega tudi mnogo vzorcev, katerih del več nisem želela biti in niso nikoli bili v skladu z mojim bitjem. Za takšno prelomnico pa je potreben velik korak in kar nekaj poguma, sploh pri svojih pičlih 19-ih. Morala sem oditi, morala sem narediti konec. Konec utesnjenosti, odvisnosti in dušenju.

Jaz sem šla, iz kraja, ki mi je bil Dom, kjer se več nisem počutila mirno in varno. Bilo je peklensko težko, ker sem se odločila distancirati od ljudi, ki sem jih najbolj spoštovala ter ljubila, ki so mi bili vse, a v času in kraju, ki za moj osebni napredek več nista bila ugodna.
 
Za vse kar sem postala in to ni malo, za vse kar sem dosegla in to je vredno, za vse, kar sem se naučila in to je mnogo, pa je v veliki meri zadolžena ena posebna oseba. To je ženska, a to je premalo. Je moja borka, je boginja, je mati, je žena, je kuharica, je najbolj čudovit človek, kar jih poznam… je MOJA NONA! Nič mi danes ni bolj v ponos, kot dejstvo, da me je vzgajala PRAV ONA in hvaležna sem, da me je vzgojila v to kar sem danes.
Toliko lepega je za povedati o tej posebni gospe, katere poslanstvo je ljubiti druge.
Vem, da je za vsakogar posebna njegova nona, a verjemite mi, moja je res enkratna!

Ona je človek, ki ne pozna težkih ali nerešljivih situacij, ne ve, kaj je to jamrati in ne ve kaj je to obupati. V njenem vokabularju »ne zmorem« ne postoji, »ne da se mi« pa je edini stavek, ki ji vzbuja prezir. V kolikor postoji težka situacija, ji je ona zmeraj kos, njeno vodilo je skrb za družino ter otroke, a ne v nam »samoumevno« poznanem smislu. Ona je in bo vse ovire prebrodila, ker zanjo ovire nimajo moči, v kolikor mora osrečiti svojo družino.

Ona je nekdo, ki sicer priznava in se zaveda, da je od nekdaj druge postavljala na prvo mesto, saj lastne sreče ne pozna brez osrečevanja in zadovoljevanja svojih najdražjih. Nikoli se ji ne zdi, da počne dovolj, čeprav vsak dan, že devetinšestdeset let presega meje lastne zmogljivosti.

Ona je superbabica, ki je svojim trem vnukom nadomestila marsikatero praznino, da niso bili prikrajšani za nobeno življenjsko vrednoto! Do nedavnega je pri svojih skorajšnjih sedemdesetih in zelo dolgi delovni dobi, še kar garala; vsak dan, od jutra do večera, da njena družina ne bi trpela pomanjkanja.

Zanjo nič ni naporno, k večjemu v veselje. Naporna je samo skrb, da za kaj ne bi uspela poskrbeti in da mesec ne bi šel skozi, kakor si je zamislila. Je odlična kuharica, v kar nekaj restavracijah je bila vodilna in ona je tista, katero stranke predhodno rezervirajo, saj obožujejo mojstrovine izpod njenih rok.

Ona je vedno nasmejana in pripravljena, ni trenutka, ko jo tukaj ne bi bilo zame. Gospa Stana lahko prenese marsikaj, lenobe in brezdelja pa nikakor ne. Je deloholik, ki si čisto mirnega in upokojenega življenja sploh ne predstavlja.

Biti mama ji je bila prava življenjska šola, za katero pravi, da je nenehni proces učenja. Trdi, da ji je bilo lažje biti drugič mama, saj je lahko popravljala prejšnje napake in obenem spoznavala nove. Za otroka se moraš žrtvovati, pravi, tudi SEBE, v svet moraš zadovoljen dati svoje potomce.

Pri ljudeh ceni in pričakuje poštenost, iskrenost ter dobroto. Moja nona je nekdo, ki o sebi preskromno in premalo govori: je najbolj srčna in ljubezniva oseba, kar ji poznam. Odpuščajoča in brezpogojno naklonjena družini in skrbi za njihovo dobrobit. Zmeraj pripravljena prisluhniti in s sredstvi, ki jih ima, pa če je le obilo ljubezni in podpore, priskočiti na pomoč in rešiti tegobe, ki jih le drugi vidijo tako brezupne.

Imenitna kuharica, ki s svojimi specialitetami in jedmi po domače že leta razvaja brbončice mnogih. Potrpežljiva in vedno z receptom za rešitev. Večna borka in garaška ter močna ženska, ki bi za svojo družino povzpela na vrh najvišjih gora. Nikoli lačna, žejna, utrujena, nezadovoljna – le takrat, ko druge vidi tarnati.
Tako mila, ljubezniva, sentimentalna. A močna. Močna kot kamen, ki se z s svetlobno silo potiskanja, ne more uničiti. Moj Biser.
 
Hvala ti nona. Hvala, da Si. Vem, da ti dolgujem VSE a ob enem praviš, da NIČ, ker si vsak dan poplačana s ponosom, ki ga gojiš do mojih življenjskih uspehov. Nič ti ne pomeni več, kot to, da sem povzela tvoje ključne vrednote, da ljubim in sočustvujem, da odpuščam in spoštujem.

Ti nisi imela NIČ, naredila si, da sem imela VSE. Pa ne samo jaz. Vsi mi. Danes vem, zakaj v nekem obdobju drugih (pričakovanih) ljudi ni bilo, ker si morala biti TI. Da sem lahko danes jaz JAZ, takšna kot sem.

Ti si me naučila, da moram vsak dan biti boljša verzija sebe in brezpogojno pomagati drugim. Ob enem pa, draga nona, sem se sama naučila, da vseeno ne bom šla čisto po svoji poti, pri čemer me vsekakor popolnoma podpiraš. Jaz bom malce več naredila zase, da se ne bom iztrošila za druge, jaz bom pogled včasih uzrla vase, za trenutke, ko ti tega nisi zmogla.

Borka moja, hvala, za vse kar si me naučila in me še uspeš naučiti.

Tvoja Vanesska