Po čem se meri kvaliteta mojega življenja?

Čisto vsaka oseba ima svoje rane. Vsak izmed nas se je v preteklosti soočil z določenimi preprekami na svoji življenjski poti, bodisi v odnosih, s težavnimi preživetvenimi strategijami, z nesprejemanjem iz okolice, zdravstvenimi omejitvami, hrepenenjem po ljubezni, sprejemanju in razumevanju, katero lahko spremlja nizka samopodoba in nenehno iskanje svojega globljega smisla in namena v pričujočem svetu.

Vsakega izmed nas so boleče izkušnje zaznamovale tako, da do določene mere kreairajo našo sedanjo osebnost, poglede, občutke, vrednote in cilje za prihodnost. Vsi bijemo svojo bitko, navsezadnje pa nas žene nekaj skupnega - želja po na splošno rečeno 'boljšem' in 'mirnejšem' življenju, prizadevamo si za »kvalitetno« in ljubeče življenje.

A ti kriteriji in standardi 'boljšega', 'mirnejšega', 'zadovoljnega' in 'spodobnega' življenja se od posameznika do posameznika razlikujejo. Težava se pojavi, ko se zaradi želje po višji kvaliteti življenja, v smislu, da si lahko več privoščimo, potujemo, bolj brezskrbno dirigiramo z našimi finančnimi sredstvi, začne krhati srce človekove biti - odnosi. Partnerski, družinski, službeni, prijateljski in tisti primarni, ki vodi do rušenja vseh ostalih - s samim seboj.

V množičnih medijih opazujemo blišč in luksuz mnogih, ki s slikami in videi razkazujejo svoje "perfektno" življenje, blagostanje in top lifestyle. V poletnem času je tega na pretek. Iz psihološkega vidika se posledično v nekaterih posameznikih prebuja človeški mehanizem potrjevanja, primerjanja in analize lastnega življenja v primerjavi z drugimi.

To se lahko prevesi v začaran krog nenehnega (podzavestnega) podcenjevanja lastne identitete in kvalitete življenja, ki vodi v mrežo negativnih misli in čustev, celo do verjetja, da je naše stanje mnogo slabše in tragično, kot je pravzaprav v resnici.

Vsak izmed nas je gotovo že doživel občutek, ko se je ustavil pri neki objavi, sliki ob spremljajočem pozitivno-čustveno nabitem zapisu naključnega človeka in si mislil »uau, ta pa dobro živi, res mu gre, kako sta zaljubljena, perfektna zveza, družina«. Idealiziranje tujih življenj ter na drugi strani kritiziranje lastnih je v današnjem času stalnica, ki  na žalost prehaja v realnost onkraj virtualnih omrežij.

Prvo v naše misli, zatem v glasno razpravo in preizpraševanja z drugimi, v odnose. Vsi si želimo »nekaj več« in tudi prav je tako; da vsak posameznik strmi k nekem višjem dobremu, k boljšemu, karkoli že zanj to je, k življenju, ki ga bo manj izčrpavalo in v večji meri polnilo. K dnevom, ki rišejo nasmeh na obraz in trnejo zadovoljstvo v srcu. K odnosom, v katerih prejemamo, toliko, kolikor dajemo in tako naprej.

Cene nepremičnin, hrane, pijače, oblačil, skratka osnovnih človekovih dobrin, s svetlobno hitrostjo rastejo, sodobnega človeka je strah, da ne bo uspel preživeti sebe in svoje družine. Nekateri se bojujejo z veliko bolj zaskbljujočimi problematikami, ko jim še osnova ni zagotovljena. Na drugi strani se vsi tisti, ki bi lahko mirno zadihali, saj jim v resnici nič ne manjka, dneve in noči ubijajo v več službah, žrtvujejo ves svoj čas in energijo, zase in za svoje najdražje pa življenjskega goriva kaj dosti ne ostane.

ŽELI SI VEČ, VEČ IN VEČ. DA BODO NAJDRAŽJI ZADODOVOLJNI IN SREČNI. ŠE, ŠE IN ŠE. NE USTAVI SE, POJDI DO KONCA, ONKRAJ, ČEZ VSE MEJE. POSTAVI SI NOVE CILJE IN VZTRAJAJ, NEUMORNO, DO ZADNJEGA. 

 

Za ceno česa? Kaj žrtvujemo? Komu ali čemu se odpovedujemo? Menjajo se naše prioritete. Bijemo bitko, ne spimo, se ne družimo, se ne pogovarjamo, se ne ljubimo, utrujeni, naveličani, izčrpani, pod stresom, nezadovoljni, željni, da bo nekoč …. NEKOČ … vse drugače, boljše, lepše, mirnejše.

Za nas, za svoje, za druge. Čas teče, ne vemo, kdaj se bo iztekel. Ne vemo, kdaj bo zadnja bitka. Zato – dajmo se trudit in vztrajat za odnose, za razumevanje, za sočutje, za ljubezen. Naj bo večkrat neprespana noč zaradi razburljivih pogovorov dolgo v noč, naj bo konec dneva utrujen, ker smo se veselo družili in preživljali neprecenljiv čas s svojimi dragimi, bodimo željni še in še, ker ljubimo in smo ljubljeni, naj nas mišice noro bolijo, ker smo ves dan noreli s svojimi otroki in se iskreno smejali do onemoglega, naj bo več energije, volje, časa in misli vloženih v tisto, kar resnično največ pomeni, kar ostaja in ni minljivo.

Naj bo kvaliteten čas ustvarjen po kriterijih lastnega samozavedanja in vrednot in ne tistih, ki jih narekujejo drugi. Naj bo sreča znotraj nas, ker je največkrat neotipljiva, a vseeno izmuzljiva. Želim si, da nam življenje ne bi povzelo med prsti, ampak bi ga srčno zajemali zavestno, iskrivo, samozavestno in ljubezni polno. Z zavedanjem, kaj nas resnično osrečuje in ima najvišji smisel. Ta je naš in samo nas, in še enkrat, ne meri se s tem, kako ga opredeljujejo drugi.

Srečno <3