POSTALA BOM MAMICA!

Življenja pač ne moreš planirati… Od stiske k evforičnem pričakovanju.

Ja, prav ste prebrali, ne bom se obotavljala ampak z največjim navdušenjem naznanjam, da bom aprila postala mamica! Postala bova starša, ampak fokus današnjega zapisa ni ne moja prihajajoča vloga, niti najina vloga z Matejem ampak iskrena zgodba teh posebnih štirih mesecev, ki mi že pridno spreminjajo življenje. To so meseci (šele začetne!) transformacije mojih misli, občutkov, želja, dvomov, ciljev in mene same.

Otroka nisva planirala zdaj, a sva ga planirala v roku dveh do treh let, v tem bodočem obdobju sva si namreč zamislila, da bova kreirala oziroma širila najino družino. Želela sva si biti relativno mlada starša, saj je to (najin osebni!) standard za ustvarjanje družine, vendar tudi Matej v tem primeru ne bi bil tako »mlad starš«, ker bi do takrat napolnil že 30. let. Do tedaj sva bila midva in najin predragi štirinožec Snoopy.

A življenja včasih pač ne moreš planirati … Približno pol leta nazaj sem prekinila z jemanjem zaščite zaradi črevesnih težav, katerih razlog ali potencial bi lahko bila prav hormonska kontracepcija. Nekaj časa po tem je najina spolna zaščita bila metoda »umikanja«, ki pa je vse do 4. avgusta uspešno delovala. Bila sva na dopustu v Bosni in tega večera je najino razmišljanje bilo vse prej kot pri umikanju in zgodilo se je. Zgodilo se je zaradi skupnih vizualizacij in pogovorov v preteklih dneh, tako da bi z trditvijo, da niti malce v storjeno nisva bila usmerjena, lagala.

A vendarle, nisva mislila, da je to-to. Posledic nisva planirala. Kot dva otroka, ki se malce igračkata in ne vesta točno kakšen rezultat sta zamesila. Zdaj mi je simpatično in osrečujoče, a v začetku ni bilo tako.

Naslednji dan sem bila malce zmedena in ob enem jezna, češ da se nisva tako zmenila. Moški kot moški je seveda trdil, da se ni moglo nič zgoditi, sploh pa ne more prijeti v prvem poskusu in naj se pomirim. Ženska kot ženska sem cel dan po spočetju tumbala, da sem jaz noseča, ker to pač čutim … »Oh Vanessa, po enem dnevu ne moreš čutiti!«, sva si kmalu rekla in to bi mi verjetno vsak racionalen človek odvrnil. Imam pa izjemno močno intuicijo, ki pa mi še v nadaljnjih dnevih ni dala miru in glej ga zlomka, ni me varala.

Tekom meseca so v ožjem krogu najinih na ta račun padale šale in vzpodbude, da je res že čas za naju, ob enem pa sem se malo že prepričala, da me je občutek prevaral.  
Potem pa …vemo, kako gre v večini primerov z vsemi nakazujočimi simptomi …od izostanka menstruacije, do (pre)občutljivih prsi, utrujenosti itd. Vsaka ima pač svoje, v časovnih razmikih in z različno intenziteto.

Konec avgusta sem naredila prvi test, prej kot bi ga morala (radovednost mi ni dala miru) in bil je negativen. Ko pa je gospodična ta'redna izostajala že malce preveč, sem test ponovila in to dvakrat;  POZITIVNO ŠOK.  Morala bi se počasi odpravljati na pomemben nastop, katerega pa je zameglila novica, da v sebi nosim človeški plod. Poklicala sem Mateja, ki je ta čas bil pri bratu in po svetlobni hitrosti prihitel domov; VESEL, ŠOKIRAN, SOČUTEN, ZMEDEN.

Postal bo očka. Žal pa si v tistem trenutku z mislimi in čustvi niti približno nisva bila blizu, edino kar naju je združevalo je ŠOK.  Zavedanje realnosti najbrž še tudi ni bilo prisotno, a bilo je veliko presenečenje. Matej je bil vse to, kar si lahko ženska ob soočenjem z takšno življenjsko novico, samo želi. Objemal me je, spraševal, božal, zopet nagovarjal, pomirjal, spraševal, govoril, BIL JE TAM. Pripravljen, da sprejme odgovornost, ki nama bo spremenila življenje. A na njegovo razočaranje, jaz NISEM BILA.

Naj objasnim svoje takratno stanje:
Sem človek čustev in empatije, sem oseba, ki se zanaša na govorico srca in občutkov v sebi in okrog sebe. Vendar sem tokrat enkrat za spremembo razmišljala RACIONALNO. Našla sem razloge zakaj JAZ, ZDAJ, V TEM TRENUTKU nisem pripravljena sprejeti te odgovornosti v svoje življenje.

Afirmacije so bile naslednje:

              1) Faks in kariera; zaključujem dodiplomski študij, na kariernem področju sem začela preprosto cveteti, toliko novih priložnosti in projektov, katerih ne smem zamuditi! Nisem niti zaposlena, kaj bom s tisto študentsko porodniško, težka bo.

                 2) Ker sem oseba, ki odločitev za otroka, jemlje kot eno ključnih v življenju matere, očeta oziroma starša, menim, da je finančna svoboda eden izmed pogojev, da se potomca poda na svet, sem seveda razmišljala, da si otroka midva pač ne moreva privoščit. Sva samorastnika, pridno garava, da lahko pokrijeva stroške najemnine, hrane ter ostalih nujnih potreb koliko bo spet potrebno odrezati sebi od ust, da poskrbiva za najinega otroka? Nimava in težko bo.

              3) Sva mlada, do sedaj si zaradi življenjske situacije nisva uspela privoščiti kakšnega večjega pustolovskega podviga, potovanja, ker to ni bilo mogoče, vse to pa si želiva v bodoče doživeti skupaj(sama…). Ko pride otrok se vse spremeni in prav je da se, samo … A SEM NA TO PRIPRAVLJENA?

Draga bralka, to so glavne trditve, ki so mi švigale po glavi in me nagovarjale, da grem po tabletko in naredim splav.
Ni me bilo strah, ni mi bilo tako hudo, sem pa želela da do tega ne bi prišlo in ne bi rabila sploh razmišljati o katerikoli izmed odločitev.

Z Matejem se nisva strinjala, jaz sem iskreno na celotno situacijo gledala zelooo egoistično in razmišljala O SEBI. Kaj bo MENI ta odločitev prinesla, kako se bom JAZ POČUTILA, a bo meni otrok prinesel zadovoljstvo in srečo, ne glede na to a bova z Matejem v bodoče skupaj ali ne? Nekdo naj to obsoja, drugi je na moji strani, a jaz sem zelo ponosna, da sem razmišljala v to smer. Če ne bi, danes ne bi evforično pričakovala najinega čudeža.

Moj dragi je bil razočaran, žalosten, potrt, ker sem se ne glede na vse sama odločala in predvsem, ker je videl kako močna in odločna je moja izbira ter da si najbrž ne bom premislila.
Mojo odločitev je navsezadnje sprejel in se strinjal, čeprav je bil mnenja, da je vse rešljivo, če si res želiva in da bova vse uspela narediti tako, da bo najboljše za VSE TRI, saj nama je do sedaj še vedno uspelo. Ker sva borca, borca zase, za življenje, za svoje, za ljudi, za NAJU.

Kot ste verjetno opazili, v naštevanju prepričljivih razlogov, zakaj ZDAJ NI pravi čas za kreiranje družine, nisem omenila nikakršne skrbi za najino sposobnost oziroma zrelost, pripravljenost biti starša. Tudi želje po otročičku nisem nikoli zanikala. Ker si ga želiva, srčno, goreče, iskreno, močno.
Če pa kaj, v to NITI ZA TRENUTEK NISEM DVOMILA. Pravzaprav zdaj vem, da so mi prav ti razlogi zakaj ZDAJ JE PRIMEREN ČAS, da kreirava družino, PRIORITETNI, jih pa v stanju šoka nikakor nisem dala na plan:
 
                                1. To, da si oba želiva potomca eden z drugim,
                                2. to, da je otrok plod iskrene in zveste ljubezni,
                                3. to, da imava svoj Dom in prostor, kjer si ga želiva vzgajati,
                                4. imava službi in reden prihodek,
                                5. sva že zaključila oz. sva proti koncu študija,
                                6. sva mlada in polna energije,
                                7. se vedno znova učiva in nagrajujeva (do)življenjsko šolo,
                                8. sva polna ljubezni in PRIPRAVLJENA POSTATI STARŠA!!!

Neverjetno, vse to in še več sem pa kar izpustila v prvih sedmih dnevih zavedanja nosečnosti?!? Teh razlogov je še mnogo več! In hotela sem narediti splav, ker bi mi ta dramatična odločitev popolnoma prekrižala splanirane načrte za življenje?

Zelo sem ponosna na naju, ker sva tako resno in pomembno življenjsko prelomnico, za res vzela RESNO! In nisva v odločitev kar planila ampak sva se iskreno spopadla z samostojnimi borbami znotraj sebe, se spraševala, si odgovarjala, se trpinčila, smejala, jokala, norela. Predvsem jaz sem si dovolila čas s svojimi mislimi in telesom, da mi višja sila pripomore s tenzijami, katere sama nisem uspela sprostiti.
 
… Dnevi so minevali, ker sem si jih vzela da teoretsko premeljem vse, kar mi čudež znotraj sebe prinese. Novo življenje, radikalne spremembe, sveže želje, cilje in prioritete …
Rekla sem si, da bom počakala do prvega ultrazvoka in se tam odločila, čeprav sem že vedela, da me vleče na drugi pol. Ko sem prišla na ginekološko mizo in mi je pooblaščena oseba pritrdila, da v sebi nosim novo življenje, sem pričela hlipati in vrtelo se mi je. S seboj sem vzela samo svojo 11-letno sestrično Lano, ki mi je kakor prva bebica, ker sem jo vzgajala 8 let, do svoje selitve v Ljubljano. Moj prvi biser.

Nisem želela prisotnosti niti Mateja niti najboljše prijateljice Ivane, saj bi me vsakdo drug že energetsko vlekel na določeno stran, vsak s svojimi željami in stališči.
Osebje v novogoriški urgenci me je začudeno gledalo in spraševalo če potrebujem mizo, da malce odležim, baje sem izgledala, kot da bom vsak čas izgubila zavest.

Ne, dragi moji,… TAKRAT SEM OZAVESTILA KAJ SE DOGAJA IN KAJ HOČEM. Hočem postati mamica temu še mikrobiološkem fižolčku in ga vzgojiti v samostojno in ljubečo osebo. CELA SEM PRIPRAVLJENA SPREJETI ODGOVORNOST ZA NJEGOVO še krhko in odvisno življenje. TO SI ŽELIM IN TO HOČEM. JAZ. To, da imam partnerja, za katerega vem, da bo Za naju in predvsem ZANJ naredil vse, je pa samo še dodatna sreča in zagon.

Lahko si samo predstavljate Matejevo reakcijo, ko sem mu sporočila, da pa le bo postal očka. »Zmešana baba me daje na ''rollercoaster'' čustev, pa bi, pa ne bi, pa bi, pa ne bi,…«. Verjetno mu je po glavi šlo kaj takšnega 
 Se je šel poveselit tisti večer! 

Draga bralka, v kolikor si prišel do konca mojega zapisa, bi se ti ISKRENO RADA ZAHVALILA.
Vsi tisti, ki vas zanima zakaj tako podrobno razlagam vse od svoje spolne zaščite, spočetja pa do 4. meseca nosečnosti, je moj odgovor preprost: zato, ker se mi zdi pomembno!

Vse te malenkosti imajo svojo težo in v moj zgodbi odtehtajo moje odločitve. Mnogi ste verjetno dojeli, da sem hotela povedati veliko več kot le naznanitev svoje bodoče, materinske vloge in verjamem, da bom marsikateri novopečeni mamici ali ženski v podobni situaciji olajšala odločitev:
- da ne bo pomote, popolnoma podpiram splav in super je, da imamo danes možnost odločanja v tako osebni, intimni, življenjski situaciji, a vselej POSLUŠAJTE SEBE, ne rinite z glavo skozi zid in ne odločajte se z danes na jutri. Tako pomembne odločitve potrebujejo svoj čas (če je na voljo) in svojo pozornost. Karkoli se odločite naj bo VAŠA ODLOČITEV. Če je za res ISKRENA in VAŠA, je PRAVA.

Kdo bi si mislil, da bo iz začetne STISKE prišlo do tako EVFORIČNEGA PRIČAKOVANJA. Če bi me videli v času od 25. avgusta do začetka septembra govoriti o svoji situaciji v korelaciji z mojimi občutki zadnjih treh mesecev, ne bi verjeli kako so se moji nagibi in želje transformirale. Noro.

Poleg tega so se vse sprva naštete negativne posledice tudi transformirale v vse razloge zakaj nama bo uspelo:

      1) Letnik bom v vsakem primeru zaključila in diplomirala z otrokom v naročju! Kariera se je šele dobro začela in pravi uspeh me šele čaka!

      2) Iz petih služb sem zreducirala na 2, ki mi bosta v bodoče prinesli celo pasivni zaslužek! Počivam, nisem izgorela, z dojenčkom sva veliko bolj zdrava in spočita. Matej z marcem začne z novo službo, končno gre iz prenapornega dela na cesti.

       3) Vse več potovanj in užitkov si bova šele lahko privoščila, vendar ne samo v dvoje.

Vse se da, če se hoče.

To pa je šele začetek, enormne spremembe šele prihajajo ... Projekt starševstvo naju čaka in veliko se še bova naučila. Bo naporno ampak bo lepo. V to sem prepričana.

Z ljubeznijo,

Vanessa