Novi začetek

Danes pišem nov blog, ki je tudi nov začetek Incrementuma, ker vam dolgujem nekakšno »pojasnilo«.

Ko sem začela z zapisi na svoji strani, sem bila Vanessa z ogromno različnimi vlogami, tako na osebnem področju kot tudi kariernem. Vendar me nobena izmed teh ni tako zaznamovala kot me je vloga mame.

Ne samo, da me je zaznamovala, tudi močno me je preoblikovala. Nosečnost je prav tako imela ogromen vpliv na številne spremembe v mojem življenju. A takrat si vsaka bodoča mamica lahko le predstavlja, kaj vse se ji bo pripetilo, spremenilo, na podlagi kupa informacij si ustvari sliko življenja, ki se bo odvijalo, ko malo bitjece prijoka na svet.

Tako sem si kot vsaka ženska zamislila teorije o sebi kot mami, na podlagi lastnih načel, želja in ciljev pa že razmišljala o vzgoji, dnevih z otročičkom na porodniški, planirala sem svoje dejavnosti izven materinstva itd. Dejstvo je, da se v realnosti vse obrne na glavo. Vsak otrok je svoj, predvsem pa vsaka ženska lahko govori o »biti mama«, šele ko to za res postane. Prepričana sem, da se vse v naprej zamišljene teorije kar hitro transformirajo. Ljubezen, ki jo odkriješ ter iz dneva v dan razvijaš kot mama, je neopisljiva, je vsak dan intenzivnejša, pa tudi mirne noči, ki si jih do tedaj bila vajena se včasih spremenijo v peklenske.

»Ali je res, da ko si starš, nič ne spiš, me je vprašalo kar nekaj ljudi. »Res je!«, je bil moj odgovor, ki sem ga do nedavnega še kako živela. Nekateri dojenčki že zgodaj prespijo nekaj ur v kosu, drugi cele noči. A tudi pri teh se kaj kmalu ritem spanja lahko obrne na glavo, pa se prej spočite mamice znajdejo v včasih brezupnih neprespanih dnevih in nočeh. Kar me je ob vsem tem norem, novem ritmu najbolj impresioniralo je, kako imam lahko ob kroničnem ne-spanju še vedno dovolj moči in energije za vse, kar me brez izgovorov dnevno čaka? To sem poimenovala kar »Mom Superpower«.

Nemogoče je, da bi v »prejšnjem življenju« preživela takšen tempo. Ne-spanje me je na trenutke tako izčrpavalo, da se mi je zdelo, da še ene noči ne bom dala čez, resnično. V naslednjem trenutku pa sem spet imela vso energijo sveta, da poskrbim za svoje dete (1000. stvar), skuham, dojim, pospravim, skuham, dojim, že petič pospravim, grem na sprehod, šestič dojim, zlaufam kužka Snoopya, grem delat (ja, tudi to je šlo čez!), sem zadovoljiva partnerica, predvsem pa, dobra mama!

Kaj pa jaz? Kaj pa spanje? »Pojdi spat, ko Maks spi.« Saj ne vem, kdaj bomo dojele, da bi bilo to najbolj pametno, pa mi še ena ni rekla, da ji to uspeva.

Pol leta sem bila »idealna« mama. Idealna s kriteriji, ki so zame pomenili, da je vse postorjeno. Pol leta smo se ponoči zbujali na dve uri, ob krčkih, zobkih, ostalih nevšečnostih pa nekajkrat tudi na 20min. Telo se je izčrpalo, zaloge so se pokurile in zopet potrebujemo en velik »boom«, da nekaj spremenimo … po šestih mesecih sem skušala samo sebe prepričat v to, kar mamice vsi vseskozi prepričujejo, poskrbi zase, otrok rabi spočito in veselo mamico, vse ostalo bo že počakalo! Res je, res je, seveda je res.

Kar hočem povedati je, da si v nosečnosti nisem mislila, da bo tako naporno. Pa tudi ne, da bo tako lepo, da še dvakratni napor ne more pretehtati tega, kako lepo je! V poporodnih planih je bilo tudi ustvarjanje bloga in posvečanje le temu. A jaz sem želela pisati blog, ki ne bi bil »mama blog«. Kaj kmalu sem ugotovila, da je to nemogoče, ker se celo moje življenje vrti okrog tega, da sem mama. Malo je časa za druge stvari. In to je nekaj najlepšega, kar se mi je zgodilo. Vseeno pa takrat zgodbe nisem želela deliti… zato sem se za nekaj časa odpovedala spletnega Incrementuma, določenih družbenih omrežij in na polno (saj drugače ne gre ) uživala v materinstvu. Enkrat, ko je sinček spal, sem se zalotila ob pregledovanju insta-zgodb in rekla »Halooooo, boš čas res izkoristila za to?«. Verjetno se najdete v zapisanem.

Osebno ne podpiram sodobnega starševskega bloganja, kjer je otrok postal marketinška muha. Kjer se svoje otroke virtualno prodaja in se z njimi meri kvaliteta kvazi osebnega življenja določenih ljudi. Všeč so mi realni starši, ki tu pa tam objavijo kakšno družinsko fotko, predvsem pa predstavijo pripetljaje starševstva, takšne kot so. Branding iz družinskega življenja ter njegovo poveličevanje nista O.K. Saj smo vsi na nek način »obsedeni« s svojimi potomci, način, kako in komu to izražaš odigra vlogo.

Dejstvo je, da sem mama, zato bo blog absolutno vseboval tudi družinsko noto.
V svojem življenju prevzamemo in igramo ogromno vlog. Moja prioritetna in najbolj ognjevita je vloga mlade mamice ter partnerice v novem odnosu, ki druži tri posameznike v nekaj tako močnega kot je Družina. Vloga mamice me je osebnostno izrazito preobrazila, kar me vsak dan bolj zavestno navdihuje. Kmalu po porodu sem nadaljevala s svojimi strastmi in obujanjem vsega, za kar sem danes to kar sem, me vsakodnevno motivira, da svoje veščine ter strasti nadgrajujem in prebujam.

Hvala tudi vsem, ki ste mi tekom minulega obdobja potrpežljivo pošiljali sporočila z zanimanjem o novem ustvarjanju.

Veselim se novih dogodivščin, ki nas združijo med blog vrsticami! 

Hvala pa predvsem tebi Maks, da si v tako kratkem času prebudil toliko novega, razburljivega in čarobnega…