Zlo je v nas samih - smo pripravljeni tvegati?

Ne prenesem krutosti enega živega bitja do drugega. Vendar nič ni bolj ostudnega, nesprejemljivega kot je krutost odrasle osebe nad otrokom. Kamorkoli se obrnem, lahko vidim, da se takšno in drugačno nesprejemanje, nestrpnost in nasilje, pravzaprav tolerira. Zatiskamo si oči in s svojo brezbrižnostjo spodbujamo izvajanje zla. Prav zagotovo vsak izmed nas, večkrat. 

 

Trenutno sem v obdobju svojega življenja, ko se v zavedanju in dojemanju lastnega okolja (večna) optimistka vse globlje zazira v realne situacije in neenakosti, nepravičnosti in absurdnosti sistema, v katerem se nahajamo. Ne gre mi razumeti, kako je lahko npr. izobražen človek, živeč v 21. stoletju, preskrbljen in presit, primitivno obsojajoč do homoseksualnega para, ki bi se rad poročil in imel otroka, ob enem pa kima, ko pride do globokih socialnih stisk, umirajočih otrok, do milosti za par, ki je do smrti izmučil malo deklico?

Kje je pravica? Kdo jo določa? Kje so varuhi človekovih pravic? Kolikšno moč imajo? Kje je moč? Kolikšen glas imam v svetu? So spremembe za bolj solidaren in sočuten svet sploh mogoče?

Z mnogimi eksistencialnimi vprašanji in preizpraševanji lastnega obstoja, avtentičnosti in identitete, kot tudi naše vloge v svetu, skušamo najti odgovore na vsa ta zmedena vprašanja, ki so v globalno kapitalnem svetu venomer fluidna in spreminjajoča. Sodobne kapitalistične družbe so ustvarile posameznike, ki se na eni strani bojujejo za izpolnjevanje lastnih želja, aspiracij in uresničevanje individualnih ciljev ter uspehov, na drugi strani je človekova moralna usmeritev postavljena nasproti prvi, saj odgovoren odrasli čuti potrebo po skrbi za druge. Za temeljni etični razvoj sodobne družbe je pomembna združitev obeh naravnanosti, a vendarle se zdi, da vse bolj živimo v iskanju ekstremizmov.

Zakaj molčimo, zakaj gledamo stran, zakaj se ne borimo za pravice sočloveka? 

Naša poslušnost, za razliko od družbenih žuželk, je pogojna in začasna, tako da poleg običajnih napetosti, ki izhajajo iz kakršnega koli kompleksnega družbenega reda, ustvarjamo konflikte med željami posameznika in voljo kolektiva, a so zahodne družbe v minulih desetletjih zakorakale v smer enostranskega razvoja nedozorele odraslosti, zazrte vase, ter so zanemarile probleme skupnosti in odgovornosti odraslosti (Côté 2000).

Sprašujem se zakaj? Kako se lahko dogaja, da svet vidimo tako črno-belo, popolnoma zaslepljeni z egoističnimi rožnatimi očali? Pljuvamo čez migrante, kjer istočasno ne vidimo na tisoče lačnih in mrtvih družin, ki po izčrpljujočih, negotovih poteh umirajo s svojimi z otroki, motijo nas pripadniki LGBT skupnosti, bojimo se, da bodo s svojo »boleznijo« okužili naše otroke, v šolah pa celo prepovedujemo debate o različnih spolnih usmerjenostih, udrihamo čez »grozne« tetovirane ženske in moške, čez "travožderske" vegetarijance in vegane, na živce nam gredo kakršnikoli a sigurno »vsiljivi« aktivisti ter okoljevarstveniki, na kratko-zgražamo se nad vsemi tisti, ki se na svoj način želijo izraziti, iščejo boljše in mirnejše življenje, po večini pa ne delajo dobro le zase temveč tudi za širšo skupnost.

Na drugi strani toleriramo množično lakoto in krute socialne stiske, strinjamo se z dodeljenimi dvajsetimi leti zapora za odvraten par, ki je do smrti izmučil svojo malčico? Toleriramo objestne kraje in manipulacijo političnih oblasti in požrešnih posameznikov, ki za svoje blagostanje, odrekajo osnovne pravice slehernemu državljanu? V sosednjem stanovanju slišimo, kako starš izvaja nasilje nad svojim mladoletnim otrokom, medtem, ko zatiskamo ušesa in se »ne želimo vtikati«. Ob enem diskriminiramo brezdomca, ki si je iz večdnevne lakote v trgovini drznil suniti žemljo kruha? Resnično?  Živim v takšnem svetu?

Je individualizacija v naši družbi prešla svoje skrajnosti? Izogibalna strategija vsakega posameznika pa poteka tako, da za vse krivi družbo. Kot otroci se prilagodimo pričakovanjem staršev in socialne okolice, saj se s tem izognemo tveganjem in morebitnim bolečinam, ki bi jih prinesla soočenja z novimi identitetnimi problemi, vendar se ob tem ne zavedamo, da tvegamo nastanek veliko težjih problemov in konfliktov, ki se pojavijo zaradi novih kriznih ekonomskih, socialnih in medosebnih razmer, ki terjajo od nas večjo osebnostno zrelost, nove intelektualne in emocionalne sposobnosti (Ule 2017).

Postajamo življenjsko pasivni in brezbrižni za stanje in počutje ljudi okrog nas.

Do kdaj bomo še internalizirali svetovne poglede, ki nas podrejajo in zatirajo alternative v politično nezavedno? Kvazi liberalna in posameznikovega glasu upoštevajoča politika ni naša stvarnost, saj še vedno prevladuje hierarhični, dominanti red, ki je vedno sprejemljiv, dokler prenašamo krivde na sistem, na močnejše, na Druge. Razlike, ki jih nenehno izpostavljamo Slovenci postajajo tako destruktivne, da uničujejo vsakršni optimizem za bolj sočuten, skrben in urejen svet. Razvrščanje v te in one razrede, nivoje, skupine in okove je naša strast. Vsa naša obsojanja in razlikovanja sta prodorna izraza krutosti ter strahu in besa naše lastne psihološke nesigurnosti, zaskrbljenosti zaradi lastne samozavesti. Žrtvovanje in demoniziranje drugih so močni načini za razbremenitev notranjih strahov od kaosa in psihičnega razpada, ki se lahko vzbudi, ko se ogrožajo meje med sebstvom in drugim.

Že Dragan Petrovec se je spraševal, kdaj zlo vnaprej prepoznamo oziroma kdaj ga zaslutimo? Je zlo prepogosto prikrito in nespoznavno?


Za nasilje prepogosto uporabljamo najrazličnejša opravičila in odpuščajoče razlage. Malo tepeža otrokom še nikoli ni škodilo; športnik mora pokazati odločnega duha (in telo); kot vojaki smo opravljali najvišjo čast in dolžnost – branili smo domovino, tega pa ne moreš s prizanašanjem nasprotniku oziroma sovražniku; kot politiki smo se odločili za to, kar je v največjo korist ljudstva, ki nas je demokratično izvolilo – odstranili smo tiste, ki so nam in nam bi še lahko škodovali.

Vsi mi nosimo maske, ki nam, ko si jih nadenemo, domnevno upravičujejo nasilno vedenje. Te maske so postale na žalost splošno priznane in sprejete. Kdor bi jih igralcem poskušal sneti in pokazati njihov pravi obraz, tvega marsikaj. Najprej zanikanje, potem kritika, blatenje, nazadnje obsodba in izključitev. Tako povedo nekateri, ki so tvegali (Petrovec 2015). 

Jaz pa se sprašujem, ali smo zmožni tolikšne introspekcije, da se vprašamo, ali je kaj zla v nas samih? Koliko dobrega pravzaprav naredimo za boljši in drugačnejši svet? Kako lahko kot individuumi ukrepamo in z lastnimi težnjami in upori prispevamo k pravičnejšemu svetu? Prepričana sem, da se začne v nas samih in sicer s strpnejšim, bolj sprejemajočim in razumevajočim odnosom do Sebe in do Drugih.  Predvsem pa, ko zlo in nasilje zaznamo in vidimo, ukrepajmo! Širša družba že tako zatiska oči in ušesa, tvoj korak lahko nekomu reši življenje. 

Zanima me, ali si pripravljen tvegati?

 

Literatura:

-          - Côté, J.
2000 Arrested Adulthood. The Challenging Nature of Maturity and Identity. New York: New York Univ. Press.

-          - Petrovec, D.

2015  Nasilje pod masko. Ljubljana: Sanje.

- Ule, M.

2017 'Vloga identitetnih kapitalov v razvoju aktivne odraslosti v globaliziranih družbah'. Andragoška spoznanja 23(4): 103-120.